Zopet sem po dolgi karanteni sedel v taistem starem baru in pil svoje prvo pivo. Sonce je skozi oči magnolij tako prijetno valovilo po terasi, da se so se bremena dneva odbijala v vesolje. Tudi drugi sovaščani so kakor deževniki po dežju počasi kapljali na svoja stražna mesta. Ko me kdo povpraša: »Kdo je strah in trepet šentjernejskih šankov?«, se seveda moja misel zaustavi na vasi, ki leži pred sončnim zahodom. Ločani so vedno zapirali gostilne in so kompanjonom venomer oteževali odhod domov ob jutranjih urah. Včasih so se znali celo pošaliti, da jih še samo sonce mora vprašati za dovoljenje preden zaide. Dobro sem poznal te fante in ko so sedli poleg mene sem natančno vedel kam pes taco moli. To so bili Miki, po duši rojen Bavarec, Tomislav, velik navijač Ambroža Šibica ter njun kolega Janez Zmazek, ki se mu je bojda ime razmazalo na rojstnem listu in so ga tako od tedaj klicali Zmazek.
»Ježešna, je zajebana šentrnejska… Delaš, pa delaš pa tud pira ne morš spit. Končno so odprl in zdej me ne dobijo več vn«: je bil glasen Zmazek. Tako jim je minevalo prijetno nedeljsko popoldne ob jamranju in polglasnih vzklikih. Ko pa je počasi sonce prešlo v svoj spust, ob dovoljenju moje tedanje družbe seveda, se je na njihovih obrazih izkazala pritajena emotivnost. »Ko tako lepo kaplja po grlu se človek zamisli in spomni na prijatelja Primoža. Povej nam Zgodbičar, tako so me namreč porogljivo včasih poklicali, o njem. Ali še kaj vandra po svetu? Sovaščani smo, a poredko slišimo kaj od njega. Naj kapne še ena od klasičnih Blatnikovih kapljic!«
Na kak drug dan bi se morda izgovoril, morda naročil sogovornikom še kako pivo, a tedaj sem tudi jaz delil njihove občutke in tako sem jim razložil zgodbo, ki sem ji bil priča nekaj dni nazaj.Primož je med karanteno preživljal svoj čas čitajoč Gospodarja prstanov, nakar je ugotovil, da to ni zgodba o homoseksualnih porokah in je raje pričel z igranjem košarke. On, njegova bratranca Sebas in Jan, sestrična Tija, dolgonogi Drabinec in Žan so celo zimo metali na koš za šentjernejsko šolo. Odločen je namreč bil, da obdrži svojo dobro kondicijsko pripravljenost, da bo lahko zasijal na spomladanski nogometni ligi. Ko pa mu je kondicija, služila že zelo dobro, se je odločil, da organizira daljši pohod po vinjevrških gričih.
Poklical je prijatelje in vsi so bili navdušeni nad idejo, še celo jaz sem bil izbran v njegov ožji krog. Zgolj Ambrož Šibic se je obotavljal in tugoval na drugi strani telefona. »Primož ne morem. Ne morem. Absolutno se ne morem premaknit iz hiše. Boli me srce. Tvoja sestrična je znova zavrnila mojo ljubezen in sedaj tugujem v temnih kotih moje sobe!«. Blatnik, ki velikokrat pomisli na druge, si je vse skupaj vzel k srcu. Naj vas samo spomnim, kako globoko je skrbel za južnoafričane, ki niso imeli vode. Poklical je Tijo in ko jo je uspel prepričati, da tudi ona pride na pohod se je otoplil tudi famozni Ambrož Šibic.
Andražu se tudi sanjalo ni o namerah Primoža.
Stali smo za avtocesto pri vasi Draga. Tam kjer se prične križevpot do vaške cerkve. Primož je od začetka skakal od enega pohodnika do drugega in delil sedaj eno in sedaj drugo pijačo. Vsem se je zdel Blatnik, kot vsaki drugi dan, vesel, prijazen, zgovoren; le on je vedel za svojo majhno skrivno nakano.Kot je morda bralcem že znano, so dolenjski griči posajeni z zidanicami in na spomladanski dan, kot je ta bil, so polni obrezovalcev ter židanih ljudi. Tudi naša družba se je tako ustavljala, sedaj pri enem, sedaj pri drugem gostitelju. Kakor muhe ki letijo iz ene točke na drugo po celi sobi, smo tudi mi prepešačili celotno širino in dolžino Vinjega vrha. Vse z namenom, da pridemo do zidanice, kjer naša zgodba ponikne v nove razsežnosti. Ker ne želim preveč razkriti imena oseb, bom imenoval to zidanico kar Ponikvarjeva zidanica.
Tam je za zaključek poskrbel Primožev dober kolega dolgolasi Gregorij, ki je pripravil žar in ostala okrepčila. Njega se že dalj časa drži mit o neverjetni plodnosti in čarobnosti njegovih las. Sam je namreč verjel, da njegova sposobnost razmnoževanja in drugi izkazi ljubezni izhajajo iz njegovih las, pa se zato ni strigel že od pubertete. Posledično je seveda naredil kar nekaj potomcev; ponoči pa je spal z zaščitno kapico, da mu jih njegova žena nebi ostrigla. Primož je pricapljal do zidanice in objel dolgolasega Gregorija.
Poklical je Tijo in ko jo je uspel prepričati, da tudi ona pride na pohod se je otoplil tudi famozni Ambrož Šibic.
»Oj dolgolasi Gregorij, čigar moč je druga nobenem, čigar roke bi lahko dvignile Herkulove stebre Gibraltarja in čigar čast se sveti bolj kot zlato! Pomagaj mi!«: je teatralno vzkliknil Blatnik in mu razodel plan. »Oj dolgolasi Gregorij! Vsi vemo o tvojih laseh, o čudežni moči, ki se skriva v njihovih konicah. Daj mi tri tvoje lase, kakor je presvetla Galadriel dala Gimliju, v mojem gej romanu, da z njimi dosežem to, kar usoda še ni!« Dolgolasi Gregorij mu je seveda ustregel in mu dal tri svoje lase. Primož je lase položil na dilco in nasekljal nato pa stresel v kozarec vina. S kozarcem se je odpravil proti Tiji in Ambrožu. Tiji je ponudil kozarec z lasmi, Andražu pa je ponudil navadnega. Z zlobnim pogledom, si je mel roke, ko je gledal par kako sedi na škarpi. Tedaj pa se je Tiji vrnil njen pes Muhca in ji spil celotno kupico vina.
»Ojoj! Šmentana Muhca!« : je zavpil Primož. Muhca je pogledal Primoža in se v trenutku zaljubil vanj. Prevzel ga je nagon razmoževanja in je zdrvel proti Primožu. Primož se je nas smrt prestrašil in pričel bežati.Oh kako mu je bežal cel večer po Vinjem vrhu! Vidite bralci tako se obrnejo Primoževe skrite nakane. Kakor star pregovor pravi: »Kdor skrivaj umeša v vino lase, bo nesrečo zvlekel nase.«
»Kaj pa je bilo s Tio i Ambrožem Štibicem?!« : me je vprašal Ambrožev največji navijač Tomislav. »Ne vem…«: sem mu rekel nazaj. »Najlepše ljubezenske zgodbe nikdar nimajo konca.«