Zima je bila, čeprav sta močno sonce in topel veter dala misliti drugače. Gola drevesa so že razmišljala o cvetenju, Krka je žuboreče poskakovala, ptički pa so piknikovali nad staro lipo. Zima je bila, december pravzaprav, a nič ni kazalo na to. Blatnik je stal na dvorišču in gledal na žulj desne dlani. Kje ga je staknil? Ne ve. Avto je potrobil in Blatnik je vzdignil potovalki. Ena za obleke, druga za vino. Silvestrovanje na Veliki planini, prihajamo!
Ljubezenske zgodbe so ga vedno spomnile na milo materino besedo, ki mu je v otroštvu brala. Romeo in Julija. Snegulčica in sedem palčkov. Vsi z vsakim, a nikdar Primož. Res je. Primož ni še nikdar izkusil ženske slasti. Nikdar še ni s prsti božal beder, otipaval otrdele bradavičke ter gladil valovite boke. Toda prihodnje leto bo drugače. Novoletna zaobljuba. Letos pa res odda svoj cvet.
Fantje so že močno nazdravljali in prijatelj Vinko se je drl: »Dejmo ga! Dejmo ga!« Veliko jih je bilo v paru. Samo in Majda. Žaga in Ana. Vinko in Bibitka. Le Primož nikdar. Ko bi on imel dekle, bi bila njegova kraljica. Nosil bi jo po rokah, kot črnčki košček kruha. Lačen je bil ljubezni. Sestradan.
Vsi z vsakim, a nikdar Primož.
Gledal je Sama, kako je nepozoren do Majde. Ni razumel. Ni razumel kako lahko ne ceni kar ima. Opazil je da Majda gleda njega. Morda iz dolgčasa pa vendar. Ponudil ji je pijačo. »Na en špricar!«: je izustil. Prisedel je k njej in ji začel razlagati o življenju. Mlademu dekletu, kot je bila Majda se je zdel svetovljan. »Veš, v Južni Afriki so žejni, ker nimajo vode…«. Pozorno ga je poslušala. Samo ji je zgolj pripovedoval, kako je gasil en pa spet drug požar. Bolj po redko pa je pošprical po njenem ognju. Kakšen svetovljan, prav zares, je pomislila.
Na vse ali nič
Primož je hitro opazil svojo priložnost in skoval mojstrski načrt. Dejal je Vinku: » Vinko, pojdi in odpelji družbo ven da prižgete ognjemet«: je dejal. »Dobra ideja!« so se strinjali prisotni. Eden za drugim so izginili iz sobe in ko je krenila tudi Majda jo je nežno prijel za roke. Prsti so mu zdrseli po njenih dlaneh. Pogledal jo je naravnost v oči in ji zapel:
»...tu sem jaz tu si tudi ti
ki skrivaj te rad imam,
čeprav ljubiti te ne smem.
Ko pride polnoč,
ko gorijo le še sveče
spet te poljubim ...«
Majdi so se zatresle noge. »Polnoč je sedaj!« : je vzkliknila in ga poljubila.
Nihče ne pozabi prvega poljuba. Tudi Primož ga ne bo. Desna noga se mu je upognila v kolenu in dvignila. Skozi okno je videl ognjemet. V trebuhu je zaradi svojega »kvalitetnega« vina imel metulje. Bilo je kot v pravljici.
Toda vsaka ljubezen se kdaj preizkusi in med tem ko je Blatnik izgubljal svoj cvet je skozi vrata vohunila Ana. Pozabila je torbico in lej ga šmenta, našla zaklad!