Kdor pozna Primoža Blatnika, iz Luke dvej, dobro ve, da je za prijatelje njegova denarnica vedno globoka, dan vedno dovolj dolg ter ušesa odprta. Poleg tega pa je Primož poznan po dobrem srcu, ki se ne zapre niti za tiste odrinjene na rob naše družbe. Včasih se rad pošali, da ima največ prijateljev na svetu, saj jih trenutno šteje že 7 milijard
Tiste noči, je rdeča luna plamenela nad Loško gmajno in Facebook je bil poln slik razgaljene Selene*, po avtocesti pa je drvela črna opel Astra Ambroža Šibica. Kakor je v navadi mladim fantom Šentjernejske doline, ko se rahlo razočarajo nad domačimi dekleti, sta stara kamerada drvela novim ljubezenskim dogodivščinam naproti. Šibic je te avanture imenoval Ljubljanski buffet, saj so bila dekleta v baru Parlament tako lahka, da je bilo kakor v samopostrežni restavraciji. Najprej sta se ustavila v baru semafor, kjer je bilo v tistih časih, pivo sicer vodeno, a poceni. Tako sta ob polnoči, ko neprijazni natakarji podijo goste, bila že dodobra omotična. Srajca, ki naj bi Primoža naredila sofisticiranega, je štrlela iz hlač, pogled je žarel, bolj kakor je žarela luna tisto noč, njegova besede pa so tekle, kakor teče Pendirjevka. Enostavno; bil je nared za Parlamenta.
Spet za šankom
Da bi razumeli ozračje, morate poznati sposobnost šentjernejskih fantov, da tudi v najbolj natlačeni oštariji zasedejo svoj del šanka. Primož in Andraž seveda nista bila izjema, tako da sta ekspresno zasedla pripadajoč del in naročila dva koktejla. Kljub temu da je glasna muzika ubijala vsakršen pogovor, sta se fanta dobro potrudila in iskala družbo za tisti večer.
Toda Primož je namesto mične Ljubljančanke zagledal osamljenega Indijca, ki je srkal pivo, obkrožen s kopico pijanih študentov. Ker se mu je fant zasmilil sta z Andražem pristopila in se zapletla v pogovor zlomljene angleščine. Lahko si prestavljate, da je bila besedna zveza »Yes…Yes…« zelo pogosta, saj je bila skoraj edina, ki so jo vsi udeleženi v pogovoru razumeli. Tako je naneslo, da sta Ambrož in Primož, nesrečnega Indijca poimenovala kar gospod Jesjes. Ko je nadvse zanimiv pogovor, izrabil ves svoj čar, se je Primož odločil, da ima dovolj koktejlov in kulturne izmenjave, ter da mora izpolnit svoje poslanstvo.
Najprej je prišel do vitke brinetke in ji pokazal svoj paritveni ples. Dekle sicer ni bilo najbolj zagreto, a ker je bila ura že rana, njo pa še ni nihče odpeljal, je še kar nadaljevala s svojimi plesnimi gibi. Kar naenkrat, pa se jeza Primožom pojavil gospod Jesjes, ter se pričel dreti: »Luka da patuuuka!«. Povedati je potrebno, da vsakokrat, ko se kdo zadere ta vzklik v prisotnosti Ločana, v njem spodbudi refleks, da še sam vzklikne enako parolo. Tudi Primož se je bil primoran obrniti in se je zadrl: »Luka da patuuuuka!«. Toda ko se je vzklik končal, vitke brinetke ni bilo več. » U p***** mater!« je dejal in se s pestjo udaril po kolenu. »Na, pa je šla!«
»Tako je naneslo,
da sta Ambrož in Primož, nesrečnega Indijca poimenovala kar gospod Jesjes.«
Naročil si je eno tekilo, da poteši svojo izgubo, a kmalu je njegovo sokolsko oko, vzrlo prsato dekle, ki je z njenimi pljuči kraljevala na svojem delu plesišča. Šarmantno jo je zagrabil in povedel v Loške ritme. Med plesanjem valčka je gledal v zrak ter si šepetal: »en, dva, tri…en, dva, tri...« A lej ga zlomka, za njem je zopet zaslišal: »Luka da Patuuuuka!«. Še preden je Primož zaključil s svojim vzklikom, je že vzrl, s periferijo svojega pogleda, da je nekdo prevzel njegovo dekle.
Zadnji ples
Tako se je nadaljevalo kar nekajkrat in vselej v istem redu. Zgolj dekleta, so bila objektivno gledana, vse manj prikupna. Tekila, dekle, »Luka da patuuuka« in nova košarica. V Primožu s e je jeza kuhala in njegove steklene oči so vse bolj izkazovale jezo, do novega indijskega prijatelja! Spet je izpil grenko tekilco in zagrabil prvo dekle katero je vzrl. Skorajda je že pomislil, da bo s tem dekletom, bila je lušna čeprav nekam lesena v svojem plesu, lahko uspel. Sreča ni bila na njegovi strani to noč in za seboj je zaslišal klice: »Primož, Primož«. Obrnil se je in ker ni nihče izrekel domoljubnega vzklika, so iz njega privrele najbolj težke besede, kar so jih njegova poštena usta kdaj izrekle. Nihče si ni mislil, da zna naš Primož tako dobro srbsko. » J*** vam mamicu Indijsku, k**** ciga***, pa k me ne morte pustit pr gmah, da eno babo ujagam!.« Ko pa je opazil, da ga sedaj ni motil Gospod Jesjes, temveč Andraž, je utihnil. Andraž, pa mu je odgovoril: » Stari pejd greva spat, k zadnjih 15 min plešš s stolm.«
»Stari pejd greva spat, k zadnjih 15 min plešš s stolm.«
Tako je tista noč dobila komični zaključek. Gospod Jesjes, je izginil in ga tudi kasneje, nismo nikdar več videli, Primož pa od takrat naprej, ob 4 zjutraj odklanja ples z dekleti, ki ne znajo plesati.
*Selena = grška boginja Lune