Strahovi. Teža naše podzavesti včasih zaide, kot zgubljena riba, pred naše oči in zamegli kar gledamo. Naš Primož je med majhnimi ljudmi poznan kot dober mož, ki redko zapre vrata lačnemu. Tako se je zgodilo, da je na neki zabavi njegov Trebanjski kolega Ambrož Šibic, potreboval prenočišče. Primož v takih primerih ni okleval in je popotnika povabil k sebi domov. Po zabavi sta se odpeljala na Loko, kjer ga je Primož, kot pravi gostitelj, povabil v Klet.
Dve uri sta se pogovarjal o razlogih za povišano jabolčno kislino v vinu tisto leto, kar je seveda podrazumevalo tudi dolgotrajno pokušanje. Ko sta se končno uskladila, da nista popolnoma prepričana ali letos sploh je povečana jabolčna kislina ali je procent alkohola tisti, ki je povzročal sive lase vinogradnikom, sta se le odpravila spat. Ko sta zaklepala klet, pa se je Andražev pogled ustavil na sosedovi hiši. Oči, kot da bi zvezal na duri zapuščene domačije, obraz prebledel, kot sneg na Špilarjevi špici in telo otrplo v nepremičen kamen. Primož je to opazil in ga takoj korajžno zvlekel proti zapuščeni Radovanovi domačiji, kjer je po legendi umrla stara vdova domobranskega heroja.
Strah v kosteh
Vsa tresoča sta vstopila v odklenjeno domačijo in korak po korak vstopala v črno kuhinjo. Stari leseni tramovi, so skrivali sijoče oči, vsak korak je dvigal prah, in zrak je z vsakim korakom postajal bolj težek. Raziskovala sta hišo, ko se je kar naenkrat stara miza pred njim sesula vase. Primož je vrisknil, kot kaka Hollywoodska igralka in skočil v naročje Šepica, Šepic pa kakršen Gentleman je, ga seveda ni ujel. Tako hitro sta tekla ven iz domačije, da sploh nista pomislila odklepati vhodnih vrat, temveč sta stekla kar direktno v napol zaklenjeno klet.
Stari leseni tramovi, so skrivali sijoče oči, vsak korak je dvigal prah, in zrak je z vsakim korakom postajal bolj težek.
Zaloputnila sta vrata in se skrila za sod. Po nekaj preteklih minutah, se je Andraž opogumil in šel preverit, kaj se dogaja na dvorišču. Ker pa sta močno zaloputnila napol zaklenjena stara vrata, so se ta sama od sebe zaklenila. Andraž je zopet otrpnil, Primož pa je brezglavo tekal po kleti in vpil: » Vrnila se je, tabela gospa se je vrnilaaa!!!!«.
» Vrnila se je, tabela gospa se je vrnilaaa!!!!«
Naslednje jutro je Gospod Blatnik pometal pred vrati, ko je po cesti nasproti prišel nihče drug kot gospod župnik. Tudi Gospod Blatnik je še danes znan, kot nadvse dober gostitelj in je povabil župnika na en deci, da si ta malo odpočije po dolgem sprehodu.
Kramljajoč sta stopila do kleti in zagledala, ključ v vratih. Gospod Blatnik je zavrtel ključ in vrata odprl. Oči, kot da bi zvezal na objet par, ki je spal na tleh, obraz prebledel, kot sneg na Špilarjevi špici in telo otrplo v nepremičen kamen. Gospod župnik pa prvič življenju ni imel kaj reči.