Tistega petka je močan veter prinesel oblake iz severa, ki so močno udarjali drug ob drugega. Težke kaplje so tolkle ob rdečo streho Blatnikove domačije in se odbijale na vse strani. Primož je bil dogovorjen, da se s prijatelji dobi v Mojčini oštariji poleg Kovačičevega vulkanizerstva. Usedel se je v svojega sivega Megana ter se odpeljal proti Šentjerneju. Zabava tistega večera ni izstopala po ničemer. Glasno vzklikanje zdaj ene in zdaj druge skupine, plesni gibi prijatelja Davida, prekomerno popivanje ter glasba Radia Aktual so se mešali v oštariji »Fashion caffe«.
Ko se je Primož že dodobra napojil prelesti tistega večera, je sedel v avto ter se po močno namočeni cesti odpeljal proti Loki. Geografi med bralci, bodo vedeli, da po Loki teče potok Pendirjevka. Zaradi močnega naliva, ki je tisti dan pestila našo dolino, je potok vse bolj naskakoval svoje šibke bregove. Primožu je uspelo pripeljati domov brez težav, a kljub temu je ostala na tistem večeru velika črna pika. Naslednje jutro ga je prebudil močan cvileč glas njihovega petelina. Primož si je obrisal slino okoli ust ter se napol v spanju odpravil dol, da izpusti kokoši.
Zadnja bitka
Toda ko je stopil pred hišo, je opazil, da je Pendirjevka poplavila in potopila njihove štale in kokošnjak. Vodo je božala njegovi koleni, a kljub temu je Primož hitro stekel in se prebil do kokošnjaka. Odklenil je zapah ter z vso močjo, in njegove ročice sploh niso nemočne, je komajda odprl vrata kokošnjaka.
Bilo je prepozno. Zgolj petelin je še na najvišji polici glasno krulil, utopljene kokoši pa so na umirjeni vodi Pendirjevke zvesto nemele.
Pendirjevka se je kmalu povlekla nazaj v svojo milo strugo, na Blatnikovem dvorišču pa je ostala vsa težina Primoževe krivde. Kokoši bi moral spustiti že prejšnjo noč.